Bralna različica zvočne pravljice
Zmajček tuli, da se trese ves gozd. Mama zmajevka priteče in ugotovi, da je za vik in krik kriv črvivi zob. Sinko se zelo boji zobozdravnika, še dobro, da mama pozna pesem za pogum.
Zgodaj zjutraj se je iz zmajske votline pod goro razlegel strašen krik.
»AAAAAAAA!« je zadonelo iz jame.
»AAAAAAAA!« je odmevalo po gozdu, da so se zajci in jazbeci skrivali kar v krtine, ker so bili predaleč od svojega doma.
»AAAAAAAA!« je rohnelo nad krošnjami dreves, da so se preplašene ptice zaletavale v zraku.
Najbolj od vseh pa se je prestrašila mama zmajevka, ki ni vedela, zakaj njen sinko tako tuli. Urno se je zapodila v njegovo sobo.
»Kaj se je zgodilo?« ga je zaskrbljeno vprašala.
»Zob me boli!« je zajavkal in se skremžil. »AAAAAAAA!«
»Pokaži,« mu je rekla in se zazrla v njegov gobček, ki je bil zaradi tuljenja že tako ali tako široko odprt.
»Ufff,« je zavzdihnila, ko je zagledala luknjo v njegovem zobu.
»Ufff, ufff, ufff,« se je oglasil odmev iz luknje v zobu. Tako velika je bila.
»A je grozno?« je zastokal zmajček.
»Videti je res neprijetno,« je rekla mama. »Ampak kako je to mogoče? Saj si redno ščetkaš zobe z žično krtačo.«
»Saj si jih očistim,« je skomignil malček, »ampak pred spanjem se tako rad posladkam s feferoni, oblitimi z mlečno čokolado.«
»Potem imaš pa še srečo, da je piškav samo en zob,« je mama zmajala z glavo. »Pridi, greva k zobozdravniku.«
»K zobozdravniku?« je vzkliknil zmajček. »O, to pa ne. K zobozdravniku me ne spraviš. Zobozdravniki imajo svedre in klešče in kaveljce. Ko samo pomislim na zvok svedra, se mi zapletejo vsi trije želodci.«
»Mislim, da nimaš prav veliko izbire,« mu je prigovarjala zmajevka. »Zobozdravnik ti bo pozdravil zob, da bo bolečina izginila.«
»Ne, pa ne,« je trmoglavil sinko. »Zdirjal bom proti steni. Če se dovolj močno zaletim vanjo, mi bo zob kar sam izpadel.«
»Ne biksaj ga, no,« ga je mirila mama. »Potem te bo bolela še buška.«
»Vseeno mi je,« se malček še kar ni pustil pregovoriti. »Kaj pa, če si luknjo zapolnim s plastelinom?«
»Zobozdravnik ti mora zob najprej očistiti,« mu je potrpežljivo pojasnila mama. »Potem ti bo lahko naredil zalivko.«
»Neeeee,« je zatulil zmajček. »Ne boš me zvlekla k zobozdravniku!«
Trmasto je sedel na tla, ampak mama ga je dvignila, si ga naložila na rame in odletela v mesto. Sinko je ves čas tulil, da se je zdelo, kot da se po zraku vozi gasilski voz s prižgano sireno.
»Veš kaj,« mu je rekla, ko sta pristala pred ordinacijo, »ko sem bila majhna, sem se tudi jaz bala zobozdravnika.«
»Res?« jo je zmajček pogledal skozi solze. To se mu je zdelo nemogoče. Njegova mama se vendar ni bala ničesar.
»Res,« je prikimala. »Potem pa me je očka naučil prav posebne pesmice za pogum. Bi jo rad slišal?«
»Ja,« je prikimal zmajček in si obrisal solze.
Mamica ga je objela in zapela:
»Najprej droben pik te zbode in tvoj gobček brž zaspi,
ko zdravnik zavrta s svedrom, čisto nič ne zaboli.
Bz, bz, vrta, bz, bz, čisti, zob pozdravi en, dva, tri.
Ko z zalivko ga zapolni, bel nasmeh se zablešči.«
»Čakaj malo,« je zanimalo zmajčka. »Hočeš reči, da ima zobozdravnik injekcijo, ki ti pomaga, da ne čutiš bolečine?«
»Ja,« je prikimala mamica, »temu se reče anestezija.«
»Oh,« je zmajček zbral pogum. »En pik bom pa že zdržal. Saj me je kdaj zbodel že kakšen komar. Hvala ti, mami.« Objel jo je, nato pa zapel:
»Najprej droben pik te zbode in tvoj gobček brž zaspi,
ko zdravnik zavrta s svedrom, čisto nič ne zaboli.
Bz, bz, vrta, bz, bz, čisti, zob pozdravi en, dva, tri.
Ko z zalivko ga zapolni, bel nasmeh se zablešči.«
Pesmico je prepeval, ko je stopil skozi vrata, prepeval jo je, ko je sedel na zobozdravniški stol, in jo prenehal peti, šele ko ga je zobozdravnik prosil, naj na široko odpre usta.